Cerkniško

… jezero menda vsako leto vsaj za nekaj dni toliko zamrzne, da je na njem mogoče drsati. In ravno zdaj so ti dnevi … na Slivnico pa se je možno povzpeti kadarkoli. Nekaj je takih, ki gredo gor vsak dan. Ja, in vedno je drugače! 🙂  Gasilci so pripravljeni!

 

Ujete impresije na Dunaju

… ujeli smo jih za rep, en dan pred zaključkom razstave, ki je potekala od 21. septembra 2018 do danes v Albertini na Dunaju. En avtobus umetnostnih zanesenjakov, z odličnim vodnikom – umetnostnim zgodovinarjem, se je v zgodnjih jutranjih urah odpravil iz prestolnice in se skozi sneg, dež in veter prebil tudi skozi množico drugih obiskovalcev razstave in bil poplačan z enkratnim umetniškim doživetjem. Razstava Claude Monet: Svet v toku (1840–1926) je na enem mestu ponudila širok izbor njegovih znamenitih del, ki so sicer razstavljena v galerijah po celem svetu.

AlbertinaBoulevard des Capucines 1873Monetov plavajoči ateljeMost v Argentevilu, 1874Obala Seine ob mostu, 1874

Sneg v Argentevilu, 1874/75Sneg na boulevardu, 1875Prihod vlaka na postajo, 1875

50-sekundni nemi film Prihod vlaka na postajo bratov Lumiere iz leta 1895 (Klikni!)

Lomljenje ledu v sivem vremenu, 1880 Sonce in sneg v Lavacourtu, 1881Seine pri Bougivalu, 1869Ob obali v Fécampu, 1881Vetheuil v megli, 1879

Parlament, sončni zahod, 1900-1904Parlament, odsevi v Temzi, 1900-1905Parlament, galebi, 1900-1904

Kopica sena v soncu, 1891 (kaj pa Grohar …)

Gora Kolsas na Norveškem, 1895Koče v Falaisu v megli, 1895Dolina v Falaisu, 1895 Poletni čas skozi veje, 1878

  

Katedrala v Rouenu, 1994

Seine pri Giverniju, 1897

Ribnik z lokvanji, 1917-1919

Dekleti v čolnu, 1887Hm, voda, voda, voda!

In še zakonca Monet, kot ju je upodobil Pierre Auguste Renoir, 1873: 

 Še skok do Plečnikove Zacherlove hiše, 1900-1905! (v istem času kot Monet 🙂 )

In še nekaj Dunajskih lučk za zaključek božično novoletnih praznikov 🙂 

Na Dunaj in po Monetovi razstavi nas je vodil umetnostni zgodovinar Klemen Košir v organizaciji agencije Quo Vadis. Priporočamo! 🙂

 

 

Večerno risanje

… kakšno razkošje, da lahko med dolgimi “prazniki” na poti domov mimogrede zaviješ v Narodno galerijo, si spet med Kobilčinimi slikami in se lahko pridružiš skupini, ki ljubiteljsko riše pred eno od njenih umetnin, dobiš ob tem še navdihujočega učitelja, ki te spomni na osnove risanja portreta in te vzpodbudi k uporabi nekaj novih risarskih pripomočkov. Seveda ni vse skupaj eno samo veselje … ob tem se moraš spopasti z nekaj lastnimi zavorami, sprejeti kakšno pomanjkljivost, se malo disciplinirati, istočasno pa tudi prepustiti … Ampak, enkrat, ko te povleče, ne razmišljaš več! 🙂

Prazen list papirja! 🙂Ošiljen svinčnik, pastelne krede in radirke. 🙂Učitelj (tako usklajen s sliko!) 🙂Navodila, triki, hm, hm.… uči s celim telesom! Pa gremo …No, ja, se učimo. In zabavamo! 🙂Na vabilu je sicer pisalo “predznanje ni potrebno”, ampak moji sošolci tega očitno niso upoštevali 🙂

Večerno risanje je potekalo pred sliko Ivane Kobilca “Dekle v naslonjaču”, vodil ga je akademski slikar Nik Anikis Skušek. Hvala!

 

Svetlo upanje v (temni) noči

… je tema letošnjih božično novoletnih voščilnic Dorisovanj. No, vsaka noč je temna (zato je to v oklepaju 🙂 in v vsaki noči se nekaj rodi (dan, spoznanje, otrok, spočit človek …) Zato je vedno upanje, za verne in tiste, ki (mislijo, da) niso verni. Božič je (lahko) prispodoba tega …

Hja, prvih faz ustvarjanje nisem poslikala … nisem bila sigurna v rezultat, bila pa sem tudi malo neučakana. Akvarel je tehnika, ki ne dopušča odmorov, vsaj takrat, ko je akcija, ne. Šlo je pa tako:

  1. Glede na izbran format voščilnic, se na risalni list s svinčnikom nariše robove posameznih slikic (moje so bile 11×11 cm).
  2. Posamezno slikico se zmoči z vodo z debelim čopičem. Nato se pobarva sloje neba, tal z različnimi barvami (rumena, zelena, dve modri, črna in še kakšna za malo kontrasta). Barve se med sabo delno namerno, večinoma pa slučajno premešajo. Kar želimo belo, pustimo nepobarvano.
  3. Ko je podlaga na vseh slikicah pobarvana, pustimo, da se posuši.
  4. Sledi špricanje “zvezdic” s pomočjo zobne ščetke. Uporabljena je bila bela in ena bolj rožnata barva.
  5. Ko se pikice posušijo, se pobarva še površine silhuet hribov, dreves, obale ipd.
  6. Posamezne slikice se izreže oziroma odtrga s pomočjo ravnilca in prilepi na kartonček voščilnice.
  7. Poišče se lep verz in doda voščilo.

Z izdelavo voščilnic je bilo veliko veselja. Zanimiva je kombinacija načrtovanje in naključja. Upam, da so se razveselili tudi prejemniki voščilnic. 🙂

 

Zimski sprehod po stopinjah Ivane Kobilca

Ivana Kobilca ni pustila veliko vidnih sledi po Ljubljani. Zato pa ni nič manjše občutenje njenega duha, še posebej, ko ga nekdo tako spretno in živahno prebuja, kot je to izvedel Jaka Racman na današnjem sprehodu po Ljubljani Ivane Kobilca 🙂

Postanek na nekdanjem nunskem vrtu. Pri Uršulinkah se je namreč Ivana šolala. Učila se je med drugim italijanski in francoski jezik in seveda risanje, menda pa ji je oče opravičeval odsotnost od ur kuhanja in kar je bilo takih bolj “gospodinjskih” predmetov, ker jih Ivana pač ni marala … 🙂Zgodbe o Ivani v Ljubljani so tudi v nas prižigale lučke … 🙂

Ključavničarska ulica, po kateri so hodili Kobilčevi, saj so na koncu ulice imeli delavnico za dežnike in parasole …

Od Ključavničarskeproti magistratu,kjer je zaključeknašega sprehoda. V glavni dvorani ogled Kobilčine slike, alegorije Slovenija se pokloni Ljubljani.  Ni vrhunec, je pa cilj, eden od ciljev …Fani v vlogi zapisovalke zgodovine …

In zunaj in znotraj veliko prižganih lučk! 🙂

Anima-animacija-Animateka

Animateka PRO, v petek, 7. decembra 2018: Milanka Fabjančič in Kolja Saksida (Zvviks Animation) sta predstavila kratki animirani film, ki je v izdelavi, Liliana.… znano! 🙂 Leon Vidmar in Kolja Saksida (Zvviks Animation) sta predstavila celovečerni animirani film, ki se še izdeluje,(Ne)zaželene reči, v zanimivi mednarodni koprodukciji: Prizorišče AnimatekePRO – Stara elektrarna

Martina Scarpelli (Italija) in Lana Tankosa Nikolić (Danska) (Late Love Production) sta pripovedovali o nastajanju kratkega filma Egg, ki sta ga sofinancirali Francija (80%) in Danska (20%) …

 Jean Baptiste Garnero (CNC) je predstavil delo zakoncev Alexandra Alexeïeffa (1906–1981) in Claire Parker (1906–1981), ki sta iznašla novo orodje, igličasti ekran (PINSCREEN), pri katerem svetloba na iglicah ponudi širok razpon želenih gradacij sive. Z njim sta umetnika ustvarila pomembna animirana filmska dela.

Jean-Baptiste Garnero se ukvarja z zbiranjem in predstavljanjem zbirk, ki so v oskrbi ali lasti francoskega nacionalnega centra za igrani in animirani film (CNC). V okviru tega je vodil številne projekte, namenjene ponovni uveljavitvi animacije in prepoznavanju pomena njene zgodovine v Franciji ter mednarodno.

Trenutno sodeluje pri projektu, v okviru katerega so zadnji igličasti ekran Alexandra Alexeïeffa in Claire Parker vrnili v produkcijo in ga v Franciji znova uporabljajo za izdelavo animiranih filmov. Za to tehniko se je usposobilo osem animatorjev, katerih dela smo lahko videli na predstavitvi.

Razstava Oddelka za animacijo Univerze Moholy-Nagy za umetnost in oblikovanje v Budimpešti (MOME) v Balassijevem inštitutu (Kulturni center Veleposlaništva  Madžarske). Razstava VR / 360° / GAMES @ANIMATEKA v Muzeju sodobne umetnosti, ponuja “nove izkušnje virtualne resničnosti in 360-stopinjskega doživljanja avtorskega animiranega filma”.

 Vsaj en dan Animateke – za dušo! (anima) 🙂

Hej, hej Ljubljančanke

Kljub temi in mrazu, ali pa ravno zato, se je bilo v petek popoldan super sprehoditi po stari Ljubljani in se pri tem ustavljati na prostorih, ki so jih zaznamovala življenja (ne)navadnih Ljubljančank. Njihove zgodbe je za današnje sprehajalke obudila Barbara Kapelj (tudi sama ena od njih 🙂

Lili Novy za Ljubo Prenner (hrani antikvarka Stanka Golob)

avba 🙂kaj pa je to zdej? 🙂Domovanje Ivane Kobilca.Mira Danilova (1899 – 1979)Mihaela Šarić (1891 – 1977)Ita Rina

Hiša, v kateri je živela Minka Skaberne, ustanoviteljica prve knjižnice za slepe pri nas. Sicer je bila po poklicu učiteljica, za katere je do leta 1920 veljalo, da so bile zavezane v celibat …

  Poezija Lili NovyPoslikava Mire Uršič

Z nami so bile: Ana Mayer Kansky, Berta Bojetu, Felicita Kalinšek, Marta Ivanšek, Stanka Golob, Mila Kačič, Karla Bulovec Mrak, Ljuba Prenner, Ivana Kobilca, Marta Pustišek, Ita Rina, Mira Danilova, Marija Vera, Vida Juvan, Mihaela Šarić, Zofija Borštnik Zvonar, Minka Skaberne, Lili Novy, Pavla Bago, Ksenija Hribar, Krmela Kosovel, Breda Šček, Meta Vidmar, Nada Vidmar, Franja Tavčar, Luiza Pesjak, Pavla Jesih in še mnoge druge znane in neznane medicinske sestre, nune, branjevke, mame, samohranilke, umetnice, učiteljice, znanstvenice, športnice, podjetnice, Marije pomočnice … in kje je njihov spomenik?

Spremljajte objave o nadaljnjih sprehodih:

https://www.facebook.com/Ljubljan%C4%8Danke-253668058585725/