Kulturni šok

Obisk Sassarija je povzročil rahli kulturni šok. Ampak svet je tak, raznolik, če ga želimo spoznavati, naletimo na vse mogoče …

Izlet z vlakom…To je največja znamenitost mesta, ampak v času sieste ne moreš do vodnjaka Rosello (da okolice sploh ne omenjamo)

   

… mogoče pa je mesto le v stoletnem spanju in ko se prebudi, bo spet zaživelo in zacvetelo v svojem nekdanjem sijaju 🙂

Miniere

Sardinija je bogata tudi z minerali in v preteklosti so to s pridom izkoriščali premožni lastniki rudnikov, kako težko je bilo življenje rudarjev, pa se zavedamo mogoče šele danes … če  …

V Montevecchiu, kjer je rudnik deloval še do osemdesetih let 20. stol. ohranjajo najzanimivejše ostaline tistega časa, imajo organizirana tudi strokovna vodenja, kjer so vodnice potomke nekdanjih rudarjev in vedo marsikaj zanimivega povedati tudi iz lastnih izkušenj.

V Montevecchiu so kopali zelo kakovostno rudo za izdelavo svinca (med drugim so iz tega svinca izdelani tudi vitraži pariškega Noetrdama), srebra in pirit (ampak »Ni vse zlato, kar se sveti« 🙂

Bogat lastnik rudnika je glavne jaške v rudniku poimenoval po svojih hčerah …

… medtem ko so hčere rudarjev tako brez vsake zaščite delale s strupenimi snovmi, ki so skozi rane na poškodovanih rokah prodirale v telo …

Stanovanja rudarskih družin

Zdaj pa v avto in naprej! Costa verde …

 

 

 

Nuragi

“Nuragi” so ostanki neolitskih naselij, ki sami po sebi mogoče res niso dosti več kot “kup kamenja” (čeprav smo se tudi o teh posebnih načinih zlaganja kamnitih zidov in kupol učili v šoli – ne vem, zakaj nas niso takrat pripeljali sem 🙂 Izjemnost tem najdbam dajejo nenavadne lokacije njihovih postavitev ter zanimive krožne prostorske strukture bivališč in skupnih stavb v obliki štirih povezanih stolpov z osrednjim odprtim prostorom. Namen tega kompleksa je bilo druženje skupnosti, skupna varnost, s skupnimi skladišči za hrano (eden od stolpov je bil tako zgrajen, da je deloval kot hladilnica, kar smo zelo dobro občutili tudi danes, ko smo se v njem prijetno shladili po zunanji poletni pripeki 🙂 Ta zgradba je imela tudi vgrajen vodnjak, ki je bil skopan tako globoko, da so dosegli podtalno vodo in niso bili odvisni od vremenskih razmer.

Še posebno so se mi priljubile bivalne hiške z malimi a prostornimi krožnimi prostori (hm, tudi tega smo se učili v šoli, da je krog lik, ki pri najmanjšem obsegu daje največjo površino, ne?) Ob osrednjem bivalnem prostoru je imela vsaka hiša mali okrogli “sveti prostor”, ki je bil ravno toliko velik, da je na kamniti klopi po obodu prostora udobno sedelo kakih dvanajst ljudi, na sredi je bilo veliko okroglo korito z vodo (kot nek krstilnik), ob robu pa manjše kurišče, kjer je gorel ogenj (zemlja, zrak, voda, ogenj). Značilno je bilo, da so vhod v ta sveti prostor zazidali z velikimi kamni, ko so odšli od doma, da nihče ni mogel poseči vanj …

Hišno svetiščeKiklopski zidGlej, srčast prostorček!Osrednji skupni prostor med štirimi stolpiKamnita preklada“Lažna kupola” (na vrhu ni ključnega kamna, ampak je kupola grajena tako, da se obodni skladi vedno bolj ožajo proti središču

Podobno velja za gradnjo “lažnega oboka”

Živela bi v taki okrogli hiški … 🙂

 

Plasti časa

Nora je starodavno rimsko mesto, ki so ga v tistem času opustili in ga niso nadgrajevali (tako kot so na primer Emono) zato lahko še danes razločimo razmerja v prostoru mesta, v katerem so živeli nekoč davno – ljudje, nam v marsičem podobni. Čeprav si ga lahko predstavljamo samo na osnovi vrhnjih plasti arheoloških ostalin, lahko občutimo, kako je prijetno “mesto v merilu človeka”. Mesto je za naše razmere relativno majhno, pa ima veliko vsebin; poleg stanovanjskih hiš z atriji, tudi štiri terme z lepimi mozaiki, trgovski center s trgovinicami, dve pristanišči, gledališče, amfiteater, tempelj boga Eskulapa, omrežje ulic, kanalizacije in vodovoda itd, no je imelo, danes jih le označujejo razvaline … Včeraj, danes, jutri … vse je zdaj 🙂

Za ene se je začelo,za druge, končalo …Ena Rimljanka … In še v srednji vek…

In tako se je dan prevesil v većer 🙂

 

Poletna ulična galerija

V Kranju smo bili del njihovega pestrega poletnega dogajanja. Hvala vsem, ki so prisostvovali otvoritvi razstave našega nadobudnega striparja, zlasti zvestim lokalnim obiskovalcem, posebej za to priložnost povabljeni so bili namreč večinoma na (prisluženih) počitnicah 🙂 Seveda pa hvala za njihove dragocene čestitke in pohvale!

Posladkali smo se in osvežili! Bravo Lovro!

🙂

 

 

 

Risanje pred umetninami Ivane Kobilca

V juliju lahko vsak četrtek zvečer rišemo pred umetninami Ivane Kobilca na njeni veliki razstavi v Narodni galeriji. Na to možnost nas spomni prav zanimanje za njeno življenje in delo. Tak način učenja slikanja je bil namreč zanjo edini možen. Kot ženska se takrat ni mogla vpisati na likovno akademijo. Izobrazbo si je pridobivala pri zasebnih učiteljih, predvsem pa s kopiranjem umetnin znamenitih slikarjev razstavljenih v svetovno znanih galerijah (kar je danes tudi naša Narodna galerija 🙂 ).

Vsi pripomočki so na razpolago!

Prva vaja:

Mnja …

Drugi poskus:

Moj! 🙂

Lepo je to videti:

No, seveda nismo vsi umetniki kot je bila ona, je pa risanje pred njenimi deli posebno doživetje! 🙂