Nostalgija Dorisovanj 9_jesen

Spet se je odprl star lesen kovček in iz njega je nekaj jesenskih nostalgij … 🙂Tako se je mudilo risbico obesiti na steno, da je še mokra barva z debla stekla dol …Rentgenska slika jesenske košare

Krizanteme in jaz, ki jih nesem v šolo …

A so z drevesa listki odfrčali na hiško?Zbirajo se za pot v tople kraje …Še nekaj krizantem …Obarvano topolovo listje … Vsakega nekaj …Potrpežljivo pobarvano …1971 ojoj! 🙂

 

Plečnikovo leto 9_Gornji trg ob cerkvi Sv. Florjana – Šance na grajskem griču

Tako nas je pozno popoldansko sonce vabilo više na grajski grič. Najprej pa nam je arh. Andrej Hrausky predstavil svoje poudarke Plečnikove dediščine.

“Največji pomen arhitekture je simbol in ne njena praktičnost”, torej tisto, kar je v njej “večnega” (Arhitektura perennis), ne le funkcija, ki s časom odsluži.

Plečnik je razvil svojstven arhitekturni jezik, s katerim nam marsikaj sporoča, če ga seveda znamo brati … 🙂

Na tej sliki je dobro vidno, da je bil prvotno glavni vhod v cerkev s ceste, ki je bila takrat ena izmed glavnih vpadnic v mesto, saj je vodila proti Zagrebu in naprej na vzhod in je bil ta prostor zato zelo utesnjen.

Plečnik je glavno stopnišče prestavil ob nekdanji stranski vhod, v nišo prvotnega glavnega vhoda pa je postavil “zavržen” kip Francesca Robbe. Spodnji pas stavbe je dal izdelati v vidnem kamnu, ob tem je zasnoval tudi širšo zunanjo ureditev cerkve.

Prestavljeni obstoječi konfini.Robbova skulptura v niši nekdanjega glavnega vhoda v cerkev.Značilen Plečnikov historični način fugiranja.

V nekdanjo stransko fasado je dal vzidati spominsko ploščo, nad njo pa vgraditi najdeno glavo nekega rimskega veljaka, ki nas opominja, da nismo “od danes”, ampak nas (močno) zaznamuje tudi naša zgodovina!

Obstoječ vodnjak je Plečnik seveda ohranil in vključil v zunanjo ureditev.

Plečnikova ureditev tlaka na Ulici na grad iz granitnih kock na sredi in savskih prodnikov ob strani.Pod Šancami … Zemeljska dela pri urejanju Šanc so bila izvedena s pomočjo “javnih del”.Pogled na mesto proti zahoduPlečnik je oblikoval Šance na ohranjeni osnovi nekdanjega obrambnega zidu. Imel je vizijo, da bo ta prostor postal nekakšna ljubljanska akropola.

V tem delu je dal Plečnik odkopat zemljo, ki je s svojo silo obremenjevala star obrambni zid, skozi nastalo vrzel pa je speljal pešpot na spodnjem nivoju. Vrhnji plato je oblikoval v obliki kroga.

“Staro in “novo” kamenje v tlaku Šanc.Zunanji del “obzidja”Prehodi na več nivojih.Na najvišjem platoju Šanc je Plečnik načrtoval postavitev mogočnega kipa Atene, boginje modrosti (še danes bi nam prav prišla! 🙂 )

Vidimo več kot vidijo oči

Gledati je nekaj najlepšega! In gledamo lahko tudi z zaprtimi očmi …

To smo preizkusili na delavnici kiparjenja v temi v okviru projekta skupine Oloop ” Roke gledajo, oči tipajo “, ki jo je vodila  izredno “rahločutna” kiparka Nina Koželj. Izkušnja je bila presenetljiva.

V prvem delu smo iz gline, za katero Nina Koželj pravi, da nam daje možnosti ustvarjanja brez omejitev, oblikovali figuro konja po modelu, tako da smo ga opazovali.

Kos mehke glineModel, po katerem smo delali tudi s pomočjo očiTo je nastalo po približno pol urice dela

V drugem delu smo dobili preveze za oči, nov kos mehke gline, iz vrečke pa smo “na slepo” potegnili majhno figurico, ki naj bi jo upodobili v glini.

Časa smo imeli tri četrt ure ampak lahko rečem, da ima tudi čas s prevezanimi očmi drugačne dimenzije, zgubi običajni pomen. Pravzaprav se mi je zdelo, da smo delali dlje ampak ne v smislu, da “se je čas vlekel”. Ni me “preganjal”, ves čas “sem vedela”, da ga bo ravno dovolj.

Druga sprememba je bila, da sem postala z zavezanimi očmi mnogo manj zahtevna “do sebe”. Občutek prikrajšanosti, ker nisem mogla gledati z očmi, mi je dal neke vrste sočutje do sebe.

V primerjavi s prvim delom delavnice, ko smo delali tudi s pomočjo oči, je bil zdaj stik z materialom mnogo mnogo močnejši. Delo je potekalo bolj sproščeno in lahko sem občutila, kako material “narekuje” način obdelave.  Lahko sem mu zaupala.

Seveda je pa najbolj neverjetna izkušnja, kako si lahko s tipom drobne figurice postopoma, a zelo dovršeno v sebi izrišemo podobo figurice, ki je nismo še nikoli prej videli. To ti da neverjetno veselje do dela. Na nek način ti postane vseeno, kaj bo nastalo oziroma si zadovoljna s čemerkoli, kar nastane. Res zadovoljna 🙂

Moja prveza

in ko sem jo snela, so oči zagledale to:

 Desno je figurica, levo pa “moj dojenček” 🙂

… v družbi ostalih.

… Nekatere stvari bolje vidimo, če zapremo oči … Saj vem, da to ni “nič novega”, da nam je to povedal že Mali princ, ampak nimamo veliko priložnosti, da to tako neposredno doživimo. Hvala Oloop-ke in Nina Koželj!

Fulover

Ko mi je najstnik enkrat, ko je rabil nov pulover namesto linka na spletno prodajo, poslal link na tečaj izdelave puloverja … sem bila potem na ta tečaj kar dolgo prijavljena, pa je vedno “nekaj prišlo vmes”. Tokrat pa ni bilo izgovora 🙂

Kolodvorska ulicaVrata so (dobesedno) ves čas odprta!“Mušter” in izbira materialaIzbor šablone krojev glede na velikostPrerisovanje in izrezovanje krojnih delovPravilna postavitev tkanine (tudi kavica je zraven 🙂 )

Postavitev krojnih delov na blagopritrditev krojev na blagoIzrezovanje z 0,5 cm dodatka za šive.Tako, glavni deli so izrezani, ostanek je za mašete, pas in ovratnik. Gremo šivat!

Jersy se šiva najboljše na takih posebnih “overlock” šivalnih strojih. Pri šivanju je kar nekaj “fint”, ki ti jih na takem tečaju takoj razrešijo 🙂

Najprej prišijemo rokave na prednji del,potem še na zadnji.In že dobiva obliko …V enem zašijemo bočne šive.Ovratnik.Manšete in pas.Šk, šk, šk.In je! 🙂

… in kakšen užitek je ustvarjati v delavnici, kjer imaš vse potrebno pri roki, če se ti kaj “zašuštra” pa je prijazna pomoč takoj tu 🙂

In možen je tudi najem prostora z uporabo vsega tega!!! http://anselma.si/sfitness/

 

Kako misliti s telesom …

Na delavnici s skupino Oloop smo “raziskovali svoje čutno, čustveno in telesno razmišljanje med ustvarjalnim procesom” s tekstilom in pri tem je (pri meni) nastalo to:

Bilo je podobno igranju harfe 🙂

Pri takem “igranju” ustvarjalni proces ni namenjen v prvi vrsti izdelavi nekega uporabnega ali estetskega “objekta”. Z usmerjanjem mentoric k postopnemu “približevanju” sebe s celim telesom v odnos s prostorom, v katerem se nahajamo, z drugimi udeleženci in materialom, pa pride do vzpostavitve dialoga v katerem se naša tendenca po ustvarjanju in “oblikovanju” poveže s predmetom (oziroma materialom) ustvarjanja na tak način, da nam ta sam “sporoča pravila” oblikovanja in tako pri ustvarjanju v prvi vrsti ne izhajamo iz nekega racionalnega načrta in pri delu ne uporabljamo “truda” (ali celo jeze, če ne gre, kot smo si “zamislili”), temveč ustvarjamo “v sozvočju”. (saj sem rekla, da je bilo kot igranje harfe 🙂 )

Rezultati so presenetljivi, čeprav so v našem primeru “stranski produkt”. Pomembna je izkušnja tega “sozvočja” naše želje (in tudi namena) oblikovanja in materiala, ki ga oblikujemo, ki (lahko) trajno spremeni naš pristop v ustvarjanju.

Zine delavnica s Kate Evans

Tokrat smo imeli enkratno priložnost udejstvovanja na delavnici, ki jo je vodila eminentna striparka Kate Evans. Kate Evans prihaja iz Velike Britanije in je pri nas v zadnjem času najbolj znana po risoromanu o življenju in delu dr. Roze Luxemburg, ki je v preteklem letu izšel tudi v slovenskem prevodu. Izdala ga je založba VigeVageKnjige, ki je avtorico tudi povabila v Ljubljano v sklopu festivala stripa Tinta, ki se je odvijal od 10. do 16. oktobra 2017. Delavnica pa je potekala v galeriji DobraVaga v ljubljanskih tržnicah.

Ampak Kate Evans je res “radikalna” v svojih načelih in mogoče smo se nekaj njene radikalnosti navzeli tudi udeleženci … izdelali naj bi mini zine s poljubno, kritično vsebino. Zaradi omejenega časa, smo uporabili tehniko kolaža, ki smo jo kombinirali z risbo. In nastalo je kar nekaj zanimivih zvežčičev, ki smo jih na koncu predstavili drug drugemu in Kate, ki je vsakemu povedala svoje (seveda vzpodbudno) mnenje o opravljenem delu, pa tudi sama je z nami izdelala svoj zine, ki smo se mu morali prav nasmejati 🙂

Brez dolgega razmišljanja sem se odločila za kritiko šolskega sistema …

Najprej nam je Kate predstavila nekaj mini zinov, po katerih smo se zgledovali. Izdelani so iz enega lista A4 formata, ki ga pregibamo na “japonski način”. Tako dobimo zvežčič z osmimi stranmi, ko ga razgrnemo, pa je na narobni strani polje za risbo čez cel list:

Določili smo torej “material in metode” in šli ustvarjat!Pregibamo papir “po dolgem in počez”, da dobimo osem polj.Na sredini lista prerežemo za dve polji široko in zložimo, da nastane nekakšna “knjigica”.Naredimo “načrt” vsebine po straneh.In režemo, lepimo, rišemo, pišemo.

Po treh urah je bila moja “kritična knjižica” narejena:

V sredini:

Kratka razlaga: Vse se začne naravno, v naravi, v otroštvu so drevesa, živalice, sonce in ptice. Potem pa gredo otroci v šolo, ki je kot zapor, v katerem stremijo za to, da bi otroke uniformirali, zato izgubijo “obraze”. Tako kot njihova učiteljica v obliki manekenke “brez glave”, so tudi izšolani ljudje (seveda, če bi načrt šolskega sistema uspel 🙂 ) popolni, uglajeni, lepo odeti, sproščeni po navodilih, postavljajo se v ravne vrste, vendar brez lastnega obličja postanejo lahke tarče, na katere se naslavlja račune, ki jih do skrajnosti izčrpavajo (potrošništvo). Če bi se tak scenarij uresničil, bi svet na koncu izgledal tako, da bi bili vsi “pospravljeni” v enakih škatlah, narava pa bi tekla mimo nas (hvala Tomaž Lavrič za ta izrezek!)

Ampak kje so vse otroške glave – njihova obličja, njihove posebnosti, edinstvenosti, veselje? Če razgrnemo list, najdemo vse izrezane obraze, ki so se združili v krogu, ki ga obrašča narava. Stran ni v celoti izrisana in vabi k dorisovanju po lastni želji (česar v našem šolskem sistemu ni!)

Katino posvetilo: “Naj živi boj”, s srčkom = boj z ljubeznijo, ne s sovraštvom! 🙂

Mogoče nam manjka nekaj njene ljubeče radikalnosti!

Polje

Zastave sredi polja?

“Vojvodski prestol”

Da malo ponovimo …Tudi okoliška drevesa se marsičesa spominjajo …

In kamen …

Gospa Sveta

     Tako je pa pri vsakem rojstvu … 🙂

… zamejska Koroška Vrba, Vrbsko jezeroTo nas pa za naslednjič čaka!Nasvidanje 🙂

 

Neskončni šal

Oktober se je sicer zelo lepo in toplo začel, ampak nikoli se ne ve … bolje je biti pripravljen. Tak “neskončni šal” iz debele mehke volne je s kvačko št. 12 en dva tri narejen. Navodila najdemo na spletu, če vpišemo “Infinity scarf” 🙂

Naredimo verižico iz 15 velikih zank (~28 cm)in kvačkamo polšibične petlje …Nakvačkamo enih 50 vrstic,prepognemo …povežemo

in tadam! 🙂